Iz mojega dnevnika:

 

SOBOTA ….PRVI DAN

V soboto odhod ob 5.15 iz Ljubljane…..trije nadebudni Mlajši pripravniki alpinisti. Pri mojih 44 letih je to sploh laskav naziv!

V Kamniški bistrici smo ob občudovanja vredni muki naprtali naše enormno velikanske ruzake na rame…voda, hrana, obleka, vsa potrebna in nepotrebna kovačija….in….seveda zgrešili že vstopno pot proti bivaku pod Skuto; sama sem sicer izrazila vprašanje, po kateri izmed treh poti pa gremo; sledil je zelo suveren odgovor: ja, kar po tasrednji! Skozi gozd, po hladnem jutru, sledijo mojem super odličnemu tempu, z rednimi postanki na eno uro.

Do bivaka je menda tri ure in pol, nič posebnega. Ko končno pridemo na odprto, se pojavijo prvi dvomi. Zemljevid? Ne morem verjeti, da ga čist nobeden ni imel sabo; pa VEDNO ga vzamem! Naj omenim, da je cela tura čisto brezpotje! Živ primerek sramote pripravnikov!!!

Po pogovoru z dvema gornikoma, se odločimo za neko levo sredinsko varianto; res nista bila prepričljiva s tistim skomiganjem ramen; a druge ni bilo. Izkaže se, da moramo preplezat krajši detajlček. Kasneje smo izvedeli njegovo ime: Gamsov skret! No, pa se mi je uresničila želja izpred petnajstih let, ko mi je Jože opisoval to ime; že takrat se porodilo zanimanje, le kakšen »skret« predstavlja. Drži!!! Nejco je že tam malo krivilo, ker jo je nahrbtnik vlekel mal na levo in mal na desno. Tolažili smo se z mislijo, da bomo za prvim ovinkom zagledali bivak, saj smo hodili že dobre 4 ure. Po strmem hribu s prekrasno dišečo gorsko travo smo v potu svojega obraza vztrajno rinili navzgor in za vsakim ovinkom vtrajno ni in ni bilo čist nobenega bivaka!!!

Ugledamo Skuto, toliko smo jo že prepoznali s fotografij, postanemo še bolj zbegani; od bivaka do Skute je namreč 1 uro hoje?!

Smo izgledali zelo, hm, učeno, ko smo modrovali na katero stran jo mahnemo, da slučajno ne zgrešimo cilja. Bolj ali manj sklepčno se odločimo za levo.

Po polurni hoji zagledamo rešitev…planinca, ki jo lahkih nog ubira proti nam! »A gremo prav proti bivaku?« »Ja, seveda kar naprej,« se glasi odgovor. Tole je šlo pregladko, si mislim in še enkrat vprašam:«A bivak pod Skuto?« Se Boris zasmeji(ime smo izvedeli pozneje, ko smo družno motovilili po….):«Ne, to pa ne! Bivak pod Grintavcem!!« Pa smo bili spet tam!!! Izkaže pa se, da je dečko zanesljiv in ima seboj v ruzaku tudi zemljevid! Tolk smo že skunštvali, da jo mahnemo nazaj proti Slemenu, najdemo celo neke stare markacije in čez 20 minut stojimo…….. sredi še večjega podrtega skr….kot je pa Gamsov!!! Ne moremo ne gor ne dol, kar primem mi ostane v rokah, pod nogami se dogaja čisto enako, na eni strani prepad, na drugi stena…resno razmišljam, da bo treba zabit prvi klin in abzajlat…ampak kam?! Modrujemo kam oz. kje smo falili ali bi morali nazaj proti dolini in tam poiskati odcep…skratka trop zbeganih kozličev brez mame! UF, nakar Boris odkrije 10 m višje eno rdečo črto…si res oddahnem, evo, saj bo šlo vse srečno, in z novim elanom poplezamo proti rešiteljici, kjer se zgodba seveda ponovi. Tina in Nejca hladnokrvno postavita svoje nahrbtnike na tla, najdeta primeren prostor in z užitkom zagrizeta v malico, saj človek potrebuje nekaj za energijo, mar ne?! Počasi se priplaziva tudi midva s Francijem, joj, počak me…..Boris pa jo mahne naprej takoj, ko mu uspe noga začutit stezico pod nogami. Po srečni vrnitvi na stezo, smo pa čist izgubljeni; noben zemljevid nam ne pomaga, nekaj ne štima! Kot v odmev zaslišim svoje ime. Kliče Boris, ki je našel novo pot, tokrat res pravilno. Po posvetu z mimoidočim je pogruntal, da smo prej stali sredi opuščene poti, ki jo je odnesel plaz, nova pa je speljana čisto pod Skuto, čez Sleme proti Podom. Po uri hoda in plezanja z vrha grebena zatuli Franci: BIVAK!!! In me ostale seveda z njim, da je odmevalo od Kogla, kjer smo že prej slišali Matica in Polono, samo, da nismo čisto nič razumeli, kaj se kdo dere….

 

Nadaljevali smo lepo po MARKIRANI ferati, luštni da je kaj, proti bivaku….a glej ga zlomka, kje pa je zdej?! Pa saj smo ga vsi videli!!! Smo že čisto mimo, ko ga slučajno uzremo tam dol, že nazaj, kako čepi, škatla matičarska, hinavsko skrita mimoidočim!!!!! Po 8 urah hoje z olajšanjem odvržemo ruzake, se oštimamo, privlečem še čisto nov kohar in začnem kuhati kosilo. Južni raz Skute danes definitivno odpade. Sledi skrajna uživancuja, razkošje, ko se samo mi štirje pretegujemo na svojih spalkah, na mikro prostorčku, na toplem sončku, v božjem miru visoko nad dolino. Malo počivamo, malo dremamo, malo si pripovedujemo resnične zgodbe, mal smo zaljubljene, čebljamo o fantih, ki so in niso, mal se nam Franci reži, čeprav zgleda kot da trdno spi, mal….

Zvečer čvekamo še mal v bivaku, mal gledamo lučke v dolini, pridružijo se nam še štirje in iz uvidevnosti zlezemo tudi mi v spalke in potonemo v blažen spanec…..

 

NEDELJA….DRUGI DAN

……ampak kaj, ko sem se začela zbujati in razmišljati, če bi sploh vstopila v to 350 m steno…noč im res svojo moč….Do jutra so dvomi izpuhteli, malo strahu pa itak ne škodi! Priznam, da sem pogrešala mojega stalnega soplezalca, saj čez komot ga ni; glede na to, da mu zaupam(s svojim življenjem), je kar problem plezati z »novim« , ko pa ne veš ali zna narediti spodoben štant ali ne!

Juhu!!!! za novi gorilnik, zjutraj sta se čaj, za njim pa kava, res prilegla! Celo razkošje, ko sediš na robu pečine, dolina spokojna dobesedno leži pod tvojimo nogami …svež, oster in dišeč zrak…mir…da ne bom spet opevala vsega….skratka, sledi AKCIJA!!!

Pot smo spoznali prejšnji dan, le da je bila brez težkih nahrbtnikov prava milina! Do stene res slaba ura in glede na moje nočne strahce se odločim, da prvi cug splezam prva! Naveza, ne iz naših logov, štajerca Marcel in Mark, sta že vstopila v smer in prednjačila kakšne tri raztežaje. Torej bomo tri naveze!

Prvi »korak« v steno je bil malo negotov; ampak res samo prvi! Potem pa sem samo še uživala in plezala, plezala….me kar ni bilo za ustavit, tako, da sem splezala kar prve tri raztežaje, enega za drugim; vse mi je šlo, tudi vmesna varovanja, razen enega, ko je jebica kar sama prdrsala do Francija dol na štant; res sem jo zataknila kar malo tako, za boljši občutek?! Edina nadloga je bila megla, ki nas je dohitela menda takoj, ko smo vstopili v steno, da me je na štantih zeblo. In spet so zadonele iz stene besede sladke kot pesem: PLEZAM, VARUJEM, PODRI ŠTANT….sem se drla in obnašala kot pravi alpinist!.....dokler nisem priplezala do fantov, ki iskala »naraven prehod« po opisu skice naprej »gor«! Ni mi bilo čisto jasno, kaj za hudirja sta lahko tako počasna, da jih dohiti ena mama srednjih let….pa je bilo kmalu čist kristalen….nismo imeli pojma, kje je ta pravi prehod; malo smo probavali sem in tja, nato se moška naveza odloči, da gre čez rob in gor; midva s Francijem sva bila v resnih dvomih, ker sta potem vpila izza vogala:«Joj, gospa(?!), tuki je pa še težje!« Ja, kaj naj si sploh mislim?!!! In tako sva spustila naprej Nejco in Tino, ki sta se tudi odločili, da gresta čez rob in gor!

Sama mal študiram, sej bi šla, ampak ura je že pol treh, začeli smo ob desetih, še na polovici nismo, najtežje naš še čaka….nak, Franci midva greva abzajlat dol!!! Se je fant kar strinjal. Občutek sem imela, da je tudi njemu mal odlegel in po dveh abzajlih sva že skoraj na poti, še malo prostega poplezavanja in sva že stojiva na nje…..za en dolg trenutek se ozrem k dekletoma, priznam, da sem si res želela ostat v steni! Ampak….

Kje je bivak, sva oba vedela ampak megla….sva (SPET) begala gor in dol, levo in desno, pošrek in nazaj, da človek resno podvomi o svoji zdravi pameti!!!!...bivaka ni!!!!...nakar se za eno sekundo megla razpodi in Franci zakolne….benti piksna!!!....in KONČNO končava avanturo; vsaj tako sva menila midva. Na hitro skuhava eno župco, pa hajd v dolino…. ker bosta punci verjetno šele do mraka pri bivaku, kar pomeni še ena noč, midva pa sva imela drugi dan službo.

RAZPLET:

Pot čez Žmavcarje je, hm, ne bi razlagala, strma kot packa, drčna še bolj, traja poldrugo uro…pa še mal plezaš, mal se plaziš pod in nad podrtim drevjem kasneje v gozdu (posledica plazu), da sva se umaknila kar v strugo in opazovala, kdaj se podrtija neha. Srečno sva pravi čas zavila nazaj v gozd, našla cesto, takoj za tem pa še avto! Aleluja!!!

Nameniva se v kočo v Kamniški, da počakava še klic, da sta punci O.K., Na zemljo pade mrak, pridružijo sa nama še Davor, Maja, Cviček…pol pa že mal upamo, da vendarle nista začeli sestopat v dolino in bosta ja prespali na bivaku…..malo telefoniramo, pa nič….pa se to nadaljujej z ugibanji vred….dokler ne dobim Tine, ki samo ponavlja: »Naj pride kdo po poti nasproti!« Nič pametnega nisem zvlekla iz nje; ne kje sta, ne nič! O.K. Uredim varstvo za mojega najmlajšega, ker se menimo, da jima gremo naproti, čeprav mi ni jasno kako sta uspeli po klin…..brezpotju sploh kam; utrne pa se mi misel….kaj pa če sploh še pri bivaku nista?!...kar se kasneje, ko sem uspela Tino znova priklicat, izkaže za čisto resnico. Smo kar malo zastali in nismo čisto dobro vedeli kaj pa zdaj! No, obvestimo našega »tovariša«, pokličemo vremenkota, kakšno bo vreme…in po vseh obetavnih informacijah zabičamo puncam (hvala vsem izkušenejšim za pomoč in nasvet), da kar v steni prebivakirata noč, počakata jutro, nič panike, nista v nevarnosti, samo malo se vleklo, pa malo jih bo zeblo, ker smo vedeli kakšno opremo smo vzeli s seboj za tiste »štiri« sončne ure, ki smo jih planirali preživeti v steni!

Doma sem bila res zadovoljna, da sva se odločila za spust. Celo noč sem se potem zbujala in odštevala ure do zore: še 8 ur, še 6, še 4…pošljem SMS…sta že čez polovico, mislimo na vaju, še malo ……in ob 10.00 sta bili res na bivaku v spremstvu reševalcev, ki so ju vseeno prišli mal pogledat! Hvala!!!

 

EPILOG:

Doživetje zares! Nejca me je potem popoldne klicala s Štepanjca, kolk fajn, juhu….in tako naprej….in pravzaprav je bilo res lepo; vsa modrina, vse planike, srečanje z Borisem in zemljevidom, petje, preklinjanje, zaupni pogovori, razgledi po belih skalah….skratka spomini, ki me bodo greli….dokler jim ne dodam novih……….

 

Darja Grad